Ponovno zavzetje Iberskega polotoka

Čeprav sodobni zgodovinarji dvomijo, v kolikšni meri je šlo za ponovno osvojitev ali preprosto eno osvajanje več, Resnica je, da to ime za nas prikliče skoraj legendarne čase in imena, kakršna je Cid Campeador.

Reconquest je znan kot obdobje med koncem arabske širitve na Iberskem polotoku in padcem kraljevine Granada leta 1492.

Začetni datum je sporen, saj bi ga lahko določili po bitki pri Poitiersu leta 732, v katerem so čete Franšize Charlesa Martela so ustavile muslimansko invazijo na Francovo kraljestvo ali sicer leta 718, ko je ponovno osvojitev kraljevine Asturija.

Vsekakor je jasno, da se zgodovinsko obdobje rekonkviste začne kmalu po nenadni muslimanski osvojitvi Iberskega polotoka.

Iberski polotok predvideva, da je za krščanstvo ena od dveh front odprta proti islamu, druga pa zadrževanje napredovanja na Bizantinsko cesarstvo.

Problem Reconquest-a je, da kraljestva, ki so ga izvedla, niso bila osvojeno vizigotsko kraljestvo, čeprav so skušali legitimirati svoj položaj naslednikov tega kraljestva.

Družbena resničnostpolitiko vizigotskega kraljestva, v katerem so bili Vizigoti vladajoča elita nad a prebivalstva večinoma še vedno dedič tradicijokulturni Rimski, kar je privedlo do obravnave osvajalcev do osvojenih.

To bi bilo razlog pri čemer bi lokalno prebivalstvo olajšalo islamsko osvajanje v zameno, da bi bilo podrejeno manj moči zatiralca kot Vizigotov in sčasoma bi kulturna simbioza umaknila mesto enotni družbi na podeželju Islamsko.

Ali glede na to ne bi bilo bolj zakonito govoriti o osvajanju kot o ponovnem osvajanju? Čeprav se je zgodovinopisje tradicionalno odločilo za ponovno osvajanje, se v sodobnejšem času koncept prenavlja in mnogi avtorji se zavzemajo, da bi govorili o osvajanju.

Dokler je bil kalifat močan, so krščanska kraljestva ostala v obrambi in preživela z zelo malo žaljivimi akcijami proti kohezivnemu muslimanskemu kraljestvu.

To je bila razdelitev kalifata na številna kraljestva taife, majhne entitete, ki skupaj niso imele vse moči, ki nekoč je imel kalifat, zaradi katerega so krščanska kraljestva šla v ofenzivo in začela ponovno osvajati zemljišča.

Razpravljalo se je tudi o tem, ali je šlo za verski boj od začetka ali pa je bil to sekundarni dejavnik, ki je postal pomembnejši šele pozneje v procesu ponovne vojne.

Resnica je, da je bilo kraljestev na obeh straneh meje veliko zavezništev, ki so ločevale islam Krščanstvo na Iberskem polotoku, včasih kristjani in muslimani, da napadejo druge kristjane ali druge Muslimani. Že rečeno je, da politika (in drugi interesi) vodijo do zbiranja čudnih postelj ...

Krščanski "odpor" proti invaziji in poznejši proces ponovne osvajanja se je začel v dveh različnih okoljih: kantabrijska obala in Pireneji.

V prvem vodilno vlogo prevzamejo Vizigoti, ki bodo lahko ohranili ozek pas ozemlju "Svoboden" (z vidiki, ki smo jih prej videli, da si beseda zasluži) na severu, v drugem primeru pa bodo Franki potiskali s severa, prečkali Pireneje in vzpostavitev nadzornih con za preprečitev invazije na njegovo kraljestvo (primer slavne španske znamke, ki bo kasneje ustvarila različna kraljestva, kot so Aragon ali okrožja Katalonščina).

Na kantabrijskem območju, natančneje v poznejšem kraljestvu Asturije, se don Pelayo, vizigotski plemič, upira Muslimani, ki so leta 722 dosegli zmago v bitki pri Covadongi, ki so jo nekateri učenjaki navedli kot prelomnico in zato izhodišče za Reconquest.

Iz Asturijskega kraljestva in sčasoma se bodo oblikovala tako imenovana prihodnja polotočna kraljestva: Castilla, León ali Portugalska, ki se bodo razvijale, ko bo krščanski napredek nekaterim od njih omogočil širitev jug.

Nekaj ​​več kot dve stoletji posreduje med začetkom krščanskega "upora" in prvim pomembnim napredkom na ozemlju islama.

Rekonkvista ni bila neprekinjen postopek, ampak je obsegala obdobja od miru drugi pa spopadi, ponavadi obmejni spopadi, ki so vključevali zasebne vojske, nekatere plačance in lokalno prebivalstvo.

V tem kontekstu so izjeme, kot je bitka pri Las Navas de Tolosa, konfrontacije med velikimi kontingenti vojaških sil.

Vzporedno s postopnim ponovnim osvajanjem in medtem ko so islamske oblasti razdrobljene in zmanjšane, se krščanska kraljestva utrdijo.

To vključuje tudi stavbe novih politično-družbenih struktur in njihovih temeljev.

Proti sredini 14. stoletja so na polotoku kraljevine Portugalske, Castilla y León, Navarra in Crown Catalano-Aragonesa (konfederacija štirih neodvisnih držav, ki pa jih združujeta ista vladajoča dinastija in skupni interesi).

Tem na jugu je nasprotovala kraljevina Granada, zadnja muslimanska trdnjava na polotoku.

Končni cilj Kraljevine Granade bi leta 1492 prišel pod grbe Kastilje, vendar šele potem, ko je dosegel dinastično zvezo s katalonsko-aragonsko krono.

V sodobnejših časih sta bili tako imenovani muslimanska Španija kot tudi Reconquest idealizirani.

Prvi, za naprednejše družbene segmente, kot Raj verske, politične in kulturne strpnosti (res je, da je bil bolj kot kraljestva Kristjani, vendar nikakor ne primerljivi s sodobno, odprto in strpno družbo), medtem ko je Reconquest povišan po sektorjih Španski nacionalisti, ki v tem procesu vidijo začetek zveze tistega, kar bo na koncu postalo Španija, ki vrednotijo ​​nalogo španskega kraljestva nad vsemi drugimi. Kastilja in Leon.

Foto: Fotolia - Antonio Infante Pere

Teme v ponovni osvojitvi Iberskega polotoka