Definicija jedrske bombe

Einstein je dejal, da če bi se proti hipotetični tretji svetovni vojni borili z jedrskim orožjem, bi se četrta borila s kamnitimi sekirami.

To je bilo jasno sklicevanje na uničujočo moč te naprave, ki se je rodila ob koncu druge svetovne vojne in ki še danes velja za grožnja nad našimi glavami, da lahko uničimo znani svet.

Jedrska bomba je eksplozivna naprava, ki uporablja moč reakcij delcev atomsko in subatomsko, da sprosti moč, ki ustreza veliko več kilogramom eksplozivnih snovi konvencionalne.

Tehnično in širše gledano gre za maso težkega elementa (urana, plutonija), ki je stisnjen do točke v kar povzroči jedrske verižne reakcije, ki povzročajo nastanek prostih elektronov, pospešijo te reakcije v veriga.

Zato je masa urana ali plutonija obdana s konvencionalnim eksplozivom, ki je tisti, ki prvi eksplodira in stisne maso jedrskega eksploziva do točke kritično pri katerem začne izzivati ​​reakcijo, zaradi katere bo eksplodiral.

Značilnosti eksplozije atomske bombe so ogromno opustošenje v primerjavi z velikostjo artefakt, močna toplota, ki lahko topi materiale, in sevanje, ki povzroča trajanje škodljivih učinkov eksplozija.

instagram story viewer

Obstaja več vrst jedrskih bomb:

• Uran, pri katerem se kroglici urana doda nova količina urana, da se doseže kritična masa.


• Plutonij, pri katerem je kroglica materiala obdana z običajnim eksplozivom, ki jo stisne, dokler ne doseže kritične mase.


• Termonuklear ali vodik, ki temelji na fuziji atomov vodika in ne na cepitvi atomov elementov težka kot v prejšnjih dveh primerih, čeprav v resnici te naprave na koncu uporabljajo tehnike mešano.


• Nevtronska bomba. uporablja tudi mešano tehniko fuzije / cepitve, vendar z večjim odstotkom fuzije celo od prejšnje. Ti dosežejo bolj uničujoč vpliv in veliko krajše trajanje sevanja. Je bolj uničujoč za živa bitja in manj za infrastrukture, kot so zgradbe, saj ustvarja sevanje, ki vpliva na živa tkiva, in dolgoročno manj onesnažuje.

Tekma za pridobitev atomske bombe se je začela med drugo svetovno vojno in vanjo so bili vpleteni vsi nasprotniki.

Zahvaljujoč napredku v teoretični fiziki, ki se je zgodil med začetkom 20. stoletja in obdobjem med vojnama (in predvsem v dvajsetih letih 20. stoletja) so bile teoretične osnove te naprave dobro sedeč.

Čeprav vsi vemo, da so prva - in doslej edina - država, ki je na tleh uporabila atomsko bombo proti sovražniku, ZDA, z izstrelitvami v Hirošimi in Nagasakiju so bile med prvimi njihov dosežek obe državi, ZSSR, Japonska in nacistična Nemčija.

Nacistična Nemčija je imela fizike, usposobljene za izvajanje njenih preiskav in celo malo zgodovinarjev trdi (z malo podlage), da so celo testirali jedrsko bombo na otoku v Ljubljani Baltski.

Vendar so nacistični znanstveniki naredili osnovno napako, ki jim je na srečo sveta odvzela, da so prej dobili orožje. kot ZDA: zavrnitev Einsteinovih teorij zgolj zaradi dejstva, da je bil Jud (moral je v izgnanstvo iz Nemčije v ZDA).

Na Japonskem so raziskovalni napori opravili še en tečaj in Japonci niso bili blizu pridobivanju atomskega artefakta.

Kar zadeva ZSSR, so bili do povojnega obdobja vedno korak nazaj od ZDA, in to veliko preiskavo Early je temeljil na vohunjenju pri nalogah Američanov po zaslugi filokomunističnih znanstvenikov.

6. avgusta 1945 je v Hirošimi eksplodirala bomba, znana kot Mali fant, prva jedrska naprava v zgodovini.

Njegova naloga je bila prepričati japonske voditelje, da je njihova brezpogojna predaja njihov edini izhod in da je vsak odpor zaman.

Najbolj optimistične ocene ameriških vojaških oblasti so se zbrale do enega milijona (med vojaki obeh strani in japonskimi civilisti) žrtve, ki bi se zgodile pri invaziji od ozemlju Japonska zaradi pozivov k skrajnemu odporu cesarskih oblasti in fanatizmu, ki je bil prežet celo v civilna družba.

Bomba, ki ji je sledil Nagasaki (Debeli človek), je sporočila, da če bodo smrtni primeri, bodo vsi Japonci zaradi velike uničujoče moči, ki so jo imeli Američani. Toda cesarske oblasti so potrebovale dve eksploziji, da so ugotovile, da odpor ni izvedljiva možnost.

Pravijo, da je imel oba napada še eno nalogo: pokazati Stalinu ( Hladna vojna z ZSSR že grozi) moč zahodnih zaveznikov, da ga odvrne od tega, da bi skušal osvojiti več ozemlja v Evropi za ceno napada na ZDA in njihove zaveznike.

Kasneje so druge države razvile lastno jedrsko orožje v tekmi, ki se kljub poskusom zajezitve nadaljuje še danes.

Po ZDA je tudi Sovjetska zveza razvila svoje jedrsko orožje. Tretja sila, ki je vstopila v ta izbrani klub, je bila Velika Britanija, sledili sta ji Francija in Kitajska (slednja leta 64).

Teh pet držav (tudi z prav veto v Svetu z dne Varnost Združenih narodov) je ustanovil ekskluzivni jedrski klub do leta 74, leta, ko je Indija izvedla lasten test jedrske naprave. Pakistan je leta 1998 uspešno preizkusil lastno orožje.

Bombo naj bi imela tudi Izrael in Južna Afrika, ki sta izvedla skupni ali vsaj skupni razvojni program. Južna Afrika ima velike zaloge urana, Izrael pa bi zagotovil tehnološko znanje.

Najnovejši in najnovejši član atomskega kluba je Severna Koreja, ki je prvi test opravila leta 2006.

Ugibalo se je tudi o Ukrajini, državi, ki je bila del nekdanje ZSSR, vendar več kot če bi lahko proizvajali svoje atomsko orožje, naj bi ga imeli ali so ga lahko podedovali od velikana komunistična.

Špekuliralo se je tudi o posesti držav in organizacije teroristi majhnih jedrskih bomb, pridobljeni z nakupom na črnem trgu vojaškega materiala, ukradenega iz ZSSR v času razgradnje te države. Očitno nič od tega ni dokazano.

Fotografije: Fotolia - vchalup / panitialapon

Teme o jedrski bombi