Kaj so polprevodniki?

Od odkritja elektrike je bilo znano, da obstajajo materiali, ki omogočajo prehod toka v eno smer in ga preprečujejo v nasprotni polarnosti.

V štiridesetih letih so bile odkrite lastnosti silicija. Kemični element, ki je v naravi zelo bogat, čisti silicij ponavadi tvori strukturo stabilna kristalinična, katere elektroni tvorijo popolne orbite, ki ne omogočajo prehajanja toka električni. Ko pa dodate nečistočo iz elementa, ki ima preveč elektronov, kot je arzen ali premalo, kot je indij (atomi z nepopolne orbite) nastane material s prostimi elektroni (polprevodnik tipa N) ali z elektronskimi luknjami (polprevodnik Tip P).

Ko se polprevodnik N poveže s polprevodnikom P, imamo NP-spoj, diodo, ki bo omogočila, da tok teče v eno smer, če pa je polarnost obrnjena, tok ne bo prešel. Leta 1948 so bili izvedeni poskusi, da bi se povezali trije sloji v vrstnem redu NPN in PNP, kar je ustvarilo prve tranzistorje.

Odkritje tranzistorja je revolucioniralo elektronsko industrijo in omogočilo prvo miniaturizacijo naprav, čeprav jih je bilo treba še naprej sestavljati z ostalimi elementi v a elektronska tabla.

V 60. letih je bilo odkrito, da je mogoče tudi druge dele miniaturizirati in sestaviti skupaj s polprevodniki v isti paket: to je rojstvo Integrirano vezje, ki bi lahko skrbelo za vse funkcije večjega vezja, vendar na veliko manjši površini, kar omogoča ustvarjanje vedno več naprav. zapleteno.

To je omogočilo desetletje kasneje, da so se pojavili prvi računalniški možgani na osnovi polprevodnikov, ki so bili veliko boljši tisti, zaradi katerega je računalnik ENIAC deloval na osnovi vakuumskih cevi, a neskončno manjši in učinkovitejši; tako se rodi mikroprocesor.