Primer pripovedovanja

Pripoved izpostavlja človekove dogodke zunaj pisateljeve zasebnosti, čeprav se lahko v njej pojavlja tudi on. Opis se razlikuje od pripovedi; prvi vztraja pri zunanjem vidiku dejstev, smiselno zaznanih; drugi upošteva dejstva in se poglobi v like v njihovi moralni intimnosti.
Pripoved lahko štejemo za razširjen opis. V opisu je človeško bitje morda odsotno; v pripovedi, št. Če zapišem, da je hiša mojega prijatelja obdana z vrtom in da je zadaj vodnjak v obliki gobe, to opisujem; pripovedujem pa, če dam opis hiše in povem življenje njenih prebivalcev.
Za starodavno retoriko je "pripoved bila eden od delov, na katere je bil diskurz razdeljen, ravno tisti, v katerem je bila zadeva pojasnjena s pripovedovanjem dejstev."
Pisanje pisma je naloga, ki se je lahko naučimo brez težav; toda "nadarjenost pripovedovanja," pravi Martín Alonso, "je uporaba, usposabljanje in kultura posameznika. Ni dovolj imeti privlačen predmet; treba ga je z zanimanjem predstaviti. Nekateri ljudje so v pogovoru izredni pravljičarji; a dobijo pero in so moteni: nimajo navdiha in ne znajo pisati, ko govorijo. "

Pripovedovanje je vitalna umetnost, ki je implicitna v človeškem bistvu: vsi smo v različni meri že večkrat pripovedovali zgodbe. V klepetu s prijatelji ne manjka začinjenih "tračev", ki so povezani in poslušani z določenim "sadističnim užitkom"; Veselimo se vrnitve s potovanja, da bomo s svojci in prijatelji delili zanimive izkušnje, ki smo jih pridobili. Obstajajo ženske, ki si želijo povedati zaporedja filma, ki so nanje pustila globok vtis. Babica pripoveduje čudovite zgodbe svojim vnukom, stari prebivalci pokrajine pa pogovor radi začinijo z okusnimi anekdotami iz svojega domačega kraja.
Te vsakdanje pripovedi so spontane; nekateri so tekoči in lepi; velikemu številu tistih, ki jih izvajajo, manjka najosnovnejših navodil. Pripoved je v bistvu prirojena. Z njim se lahko / se ne da naučiti marsičesa in marsikaj se je mogoče naučiti. Velike pripovedi ne sprejemajo golobe v predpisanih shemah; vsi veliki pripovedovalci zgodb se med seboj razlikujejo. Določajo pravila, ki jih uporabljajo samo oni.
Pripoved - bolj kot druge literarne zvrsti - mora biti preprosta, izvirna in iskrena; njegova imitacija je kopija brez svežine, brez lastnega življenja. Vendar bomo komaj postali dobri pripovedovalci zgodb, če ne bomo začeli posnemati velikanov in se zavedali, da je ta postopek začasno je podpora ali bergla, da se naučimo hoditi in kasneje, če nam to narekuje zgodovina, sami skačemo in tečemo po široki poti literatura.
Da bi imela teorija praktično uporabo, zapišem dva pripovedna delčka. V smrti in drugih presenečenjih Maria Benedettija najdem tistega, ki prodre v osebnost posameznika.
DRUGI JAZ
"Bil je navaden fant: hlače so mu tvorile ščitnike za kolena, bral je stripe, med jedjo je hrupil, si dal prste v nos, med dremežem je smrčal, ime mu je bilo Armando. Aktualno v vsem, razen v enem: imel sem drugega jaz.
Drugi jaz sem v njegovih očeh uporabil določeno poezijo, se zaljubil v igralke, previdno lagal, ob večerih se čustil. Fant je bil zelo zaskrbljen zaradi svojega drugega jaza, zaradi česar se je počutil neprijetno pred prijatelji. Po drugi strani pa je bil drugi jaz melanholičen in Armando zaradi tega ni mogel biti tako vulgaren, kot je hotel.
Nekega popoldneva je Armando utrujen prišel domov iz službe, sezul čevlje, počasi zvijal prste in vklopil radio. Mozart je bil na radiu, a je fant zaspal. Ko se je zbudil, je drugi jaz neutolažljivo jokal. Sprva fant ni vedel, kaj naj naredi, nato pa se je okreval in vestno žalil drugega. Nič ni rekel, naslednje jutro pa je storil samomor.
Sprva je bila smrt drugega jaza nesramni udarec za ubogega Armanda, vendar je takoj pomislil, da je zdaj lahko povsem vulgarno. Ta misel ga je potolažila.
Žal je imel le pet dni, ko je šel ven pokazati svojo novo in popolno vulgarnost. Od daleč je zagledal prijatelje, ki so se bližali. To ga je navdalo s srečo in takoj je planil v smeh. Ko pa so šli mimo njega, niso opazili njegove prisotnosti. Da je stvar še poslabšala, je fantu uspelo slišati, da sta komentirala: "Ubogi Armando. In pomisliti, da se mi je zdel tako močan, tako zdrav. "
Fantu ni preostalo drugega, kot da se je nehal smejati, hkrati pa je na ravni prsnice začutil zadušitev, ki je bila povsem podobna nostalgiji. Toda prave melanholije ni mogel čutiti, ker mi je vso melanholijo odnesel drugi. "{Prim. Dopolnilna bibliografija, N? 7)
Zgodba "Los novios", ki jo je v El Diosero vključil Francisco Rojas González, nam predstavlja klasično sramežljivost dveh ljubimcev, ki se srečata:
"Bil je iz Bachajóna, prišel je iz družine lončarjev; njene roke so se že kot majhne deklice naučile zaokroževati obliko in ravnati z glino s tako občutljivostjo, da je bilo videti, kot da boža, ko se je oblikovala. Bil je edini otrok, toda določen nemir, ki se je rodil v duši, ga je iz dneva v dan ločeval od staršev, odnesel ga je sladka vrtoglavica... Žamor potoka ga je že dolgo navduševal in v srcu je nenavadno utripalo; tudi vonj medene čebele božične zvezde ga je prevzel in vzdihi so se privili. prsi so mu škripali v tišini, skriti, ko se pojavi hudo, ko je storjeno hudo kaznivo dejanje... Včasih se mu je na ustnicah naselila žalostna melodija, ki jo je tiho zapenjal, na primer, kot da bi sebično privoščil trpko dobroto, a zelo razveseljivo. "Ta ptica hoče tuno" - je nekega dne rekel njegov oče, ko ga je presenetilo brnenje.
Deček, poln sramu, spet ni zapel; toda oče - Juan Lucas, indijanec Tzeltal iz Bachajóna - je prevzel skrivnost svojega sina.
Bila je tudi iz Bachajóna; majhna, okrogla in gladka. Dan za dnem, ko sem šel do potoka po vodo, sem šel mimo vrat Juan Juansa.. Tam je mladenič sedel pred lončkom iz surove gline, okroglim vrčem in vrčem, ki se mu te spretne in neutrudne roke niso nikoli končale ...
Bog ve kako, nekega jutra sta trčila dva pogleda. Po tistem postanku ni bilo ne iskre ne ne plamena ne ognja, ki bi komaj naredil, da bi se krila robina ugnezdila med kmečkimi vejami, ki so rasle na parceli.
Od takrat pa je skrajšala korake pred lončarsko hišo in s trnkom tvegala pogled nujne plahosti.
On pa je za trenutek začasno ustavil svoje delo, dvignil oči in z njimi objel silhueto, ki je potekala po poti, dokler se ni izgubil v listju / qjie, ki meji na reko... "(Prim. Dopolnilna bibliografija, N? 48)