Opredelitev naravnega stanja

Naravno stanje je sestavljeno iz hipotetične stopnje človeštva, pred oblikovanjem civilnih družb z družbeno pogodbo. To je hipoteza, ki jo delijo avtorji, ki pripadajo toku sodobne pogodbene misli (s. XVII in XVIII) na področju politične filozofije.

Citat (APA)

lilen gomez | julij 2022
Profesor filozofije

Čeprav je vsak avtor na različne načine označil naravno stanje kot ničelno točko družbenega življenja, ostajata dve stalnici: lastnosti, ki so sprejete kot bistvene za vse moške, ki so rojeni v tem stanju, namreč vedno veljajo za svobodne in enako.

Thomas Hobbes

Thomas Hobbes (1588-1679) velja za avtorja, ki je postavil temelje sodobnega pogodbenega prava. V svojem delu Leviatan ali materija, oblika in moč cerkvene in civilne države (1651), pojasnjuje nastanek republikanske države kot rezultat pakta med svobodnimi in enakimi ljudmi.

Prejšnja stopnja, ki vodi naravne ljudi, da se med seboj dogovorijo o temelju družbe politika, je značilno, da ima vsak od njih pravo vsem stvarem. V kolikor so vsi posamezniki med seboj enaki, imajo vsi enako pravico do dobrin skupnosti. narave, in zato, ko dva človeka želita isti predmet, to nujno vodi do razdor.

Naravno stanje označuje a vojna vseh proti vsem, saj je najbolj razumno zagotoviti varnost Kadar ni družbene diskrecijske pravice, je lastno, da predvidi napad, preden ga napadejo drugi. Vsak človek tako postane sovražnik drugih ljudi; tako da v naravnem stanju v bistvu vlada sovražnost. Vendar pa tudi razum kot končni cilj narekuje, da mora človek iskati mir, da bi se ohranil, to pa pomeni, da se odreče svoji pravici do vsega – razum za vojna vseh proti vsem— in se zadovoljiti s toliko svobode proti drugim ljudem, kolikor bi jim dovolil proti sebi. Potem, takoj ko se vsi ljudje strinjajo, da bodo zaradi miru dali svojo pravico do vsega, in se bodo strinjali, da bodo vstopili v civilna družbaPosledično zapustijo naravno stanje.

John Locke

V Druga razprava o Vlada Civilno (1689), John Locke (1632-1704) predlaga karakterizacijo naravnega stanja, ki se bistveno razlikuje od Hobbesove. Z njegove perspektive je stanje popolne svobode za vsakega človeka, da ureja svoja dejanja in razpolaga z imetja in drugih ljudi, kakor se mu zdi primerno, ne da bi bil odvisen od volje katerega drugega človeka, ampak mora drži se pravo naravno.

Ker so ljudje enakopravni, smejo na enak način uživati ​​v naravi in ​​uporabljati iste sposobnosti, ki jim jih je podelil Bog. Vendar pa človek ne more svobodno uničiti sebe ali katerega koli bitja v svoji lasti, ko torej škodi drugemu glede njegovega življenje, njegovo svobodo ali njegovo premoženje, vsi drugi ljudje pridobijo pravico, da ga kaznujejo, da ohranijo ostalo človeštvo in ohranijo varnost medsebojno.

Naravno stanje samo po sebi ni vojno, ampak stanje miru; vojna nastopi, ko namera uporabe moč nad drugimi posamezniki, kjer ni skupne moči, na katero bi se obrnili. Ko je enkrat vzpostavljeno vojno stanje, sovraštvo preneha šele, ko obstaja moč, na katero se lahko obrnemo. za uporabo zakonov na nepristranski način, in to je moč države, ki izhaja iz pakta Socialno.

Jean-Jacques Rousseau

V Razpravi o izvoru in osnove neenakost Med moškimi (1755), Jean-Jacques Rousseau (1712-1778) predlaga opis naravnega stanja kot regulativne fikcije, ki nam daje točko primerjave z našimi trenutnimi družbami.

Za Rousseauja se je naravni človek rodil svoboden, a naraščajoča družbena neenakost skozi zgodovino ga je postopoma priklenila. V svojem naravnem stanju ljudje potrebujejo samo sebe, da zadovoljijo svoje potrebe; toda takoj, ko se združijo, začnejo med seboj tekmovati in postanejo sužnji pogledov drugih, tako kot se množijo umetne potrebe, ki jih prej niso imeli; in ti, ki ustvarjajo lažno udobje, atrofirajo njihove prvotne zmožnosti.