5 primerov monologa o otrokovih pravicah

An monolog o otrokove pravice Gre za govor, v katerem se posamezen udeleženec pogovarja sam s seboj ali z odsotnim sogovornikom in razmišlja o zakonih, ki so nujni za zaščito otrok.

The monolog usmerjena je vase, vendar je naslovljena tudi na bralce ali občinstvo. S to vrsto govora se pridobivajo informacije o občutkih in mislih lika, ki ga izvaja in vam omogoča, da se povežete s svojo psihologijo in načinom videnja sveta v bolj pristnem in neovirano.

Monologe najdemo v številnih literarnih zvrsteh, kot npr poezija,​ zgodba, test, gledališke igre,​ časopisni članek, roman. Razlikuje se od dialog, saj v tej komunikaciji poteka med dvema ali več osebami.

Glede na delo, katerega del je in izrazne namene, obstajajo tri vrste monologov:

Primeri monologa o otrokovih pravicah

1. "Pravice pravic", Hugo Midón (2004). V tej pesmi iz predstave krive pravice, znak se nanaša na pravico do enakosti, ki jo imajo otroci, ne glede na socialno ali etnično poreklo, jezik, vero, mnenja ali narodnost. Gre za 2. člen Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah.

jaz
Gledamo isto luno
Iščemo isto ljubezen
imava enak smeh
Trpimo za enakim kašljem

Dajo nam enaka cepiva
Za iste ošpice
Govorimo isti jezik
z istim glasom

Refren
Nisem boljši od vseh
In nihče ni boljši od mene
Zato imam enako
Pravice, ki jih imate

II
Pojemo isto himno
z istim srcem
Imamo enake zakone
ista ustava

Hodimo po istem terenu
imamo isto sonce
Preluknjamo isti krompir
z isto vilico

1. Izvleček iz Otrok, Jules Valles (1989). V tem romanu protagonist Jacques Vingtras (čigar zgodba je odsev avtorjevega življenja) razmišlja o pravici otrok do zaščite pred zlorabe (19. člen Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah), potem ko je bil sam žrtev tega v otroštvu in del adolescenca.

Nimam pritožbe. Na vesti nimam niti zdrobljenega marmorja. Nekoč mi je oče dal trideset centov za nakup zvezka, ki je stal devetindvajset. Peni sem obdržal. To je bil moj edini spodrsljaj. (…) Če bi šel še enkrat v Pariz! Ko pridem iz zapora, bi se vseeno rokoval. (…) In dobro. Tu bom preživel svoj čas, potem pa bom šel v Pariz in ko bom tam, ne bom skrival, da sem bil v zaporu,
Zakričal bom! Zagovarjal bom OTROKOVE PRAVICE, tako kot druge ČLOVEKOVE PRAVICE.

Vprašal bom, ali imajo starši svobodo življenja in smrti nad telesom in dušo svojega otroka; če ima gospod Vingtras pravico, da me muče, ker sem se bal bedne službe (...). Pariz! Oh, ljubim jo! Zagledam tiskarno in časopis, svobodo obrambe in sočutje do upornikov. Ideja o Parizu me je tisti dan rešila vrvi.

1. Odlomek iz "Pravice globaliziranega otroka", Susana Dalle Mura (2011). V prispevku avtorica razmišlja o novih problemih, ki napadajo pravice otrok v času globalizacije.

(...) Vse, kar je bilo storjeno do danes, je nezadostno in pohabljivo za ustrezno zaščito otrok v globalizirani družbi, saj se pojavljajo novi problemi, povezani s tem. Trenutne probleme te starostne skupine bi bilo potrebno vizualizirati s posebnim načrtovanjem v smislu javnih politik, ob upoštevanju trenutnega in prihodnjega stanja le-teh.

(...) Danes moramo bolj kot kdaj koli prej zaščititi otroštvo v vseh njegovih oblikah in širinah ter v realnosti dejstev prepoznati njegovo pravice: do zdravja, do izobraževanja, do stanovanja, do družine, do državljanstva, do identitete, do dela v starosti zgodaj. Kršene vse pravice tako v mednarodni skupnosti kot pri nas in v pokrajini.

(...) Spremeniti moramo ljudi in stvari in ne zakone. Imamo deklaracije, konvencije, protokole in zakone na mednarodni, nacionalni in pokrajinski ravni. Vendar pa manjkajo vrednote in državljanska zavest, da bi spremenili realnost. Vsi govorijo o spremembah, da se nič ne spremeni ali spremeni, ampak samo v normah in ne v realnosti. V politikah za otroke potrebujemo več odgovorov in manj govora. Večja učinkovitost in zavzetost družbe kot celote pri uporabi razpoložljivih virov ter boljša pripravljenost na soočanje z vsakodnevnimi težavami otrok in mladostnikov. Jasno je, da otroci ne dajejo svojega mnenja in ne glasujejo. Ali so zato v družbenih prioritetah trajno marginalizirani?

Otroštvo je prihodnost države in je brez zdravja in izobraževanja podvrženo nadlogi zgodnjega otroškega dela, trgovine z ljudmi, droga, prestopništvo, revščina, podhranjenost, nasilje, brezup ter pomanjkanje družinskih in družbenih vrednot, nima prihodnosti vreden.

Zaščiteno otroštvo bo v vsej svoji širini in nujnosti lahko cvetelo in obrodilo plodne sadove skupnosti, kjer se razvija. Argentina zbudi se!

1. "Kdo je poimenoval luno", Mirta Goldberg (1994). V tej pesmi, ki pripada knjigi Novi Tailwind I, pesniški subjekt razmišlja o pravici do imena in državljanstva (7. člen Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah).

Kdo je poimenoval luno?
Ali bi lahko bila laguna,
da sem jo toliko videl ponoči
odločil, da jo pokličem luna?

Kdo je poimenoval slona?
Ali bi bil lahko stražar,
dan, ko sem hodil zelo kampiran?

Kdo je poimenoval vrtnice?
Kdo poimenuje stvari?

Vsak dan razmišljam o tem.
Ali obstaja moški po imenu Klicalec
kdo dobi imena iz Nombrerije?

Ali pa se je pesek sam odločil, da se imenuje pesek
in se je morje samo odločilo, da se imenuje morje?

Kako bo?
(Srečen jaz
mi je dal ime
moja mati.)

1. Odlomek iz "Poglej in glej", Sergia Kerna (1997). V tej zgodbi pripovedovalec razmišlja o pravici do izobraževanja invalidnih otrok in se sklicuje na 23. člen Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah.

III
Zdaj grem v šolo in ves čas dežuje. In zdi se, da kapljice eksplodirajo kot božične petarde v plastičnem pilotu, ki mi ga je nataknil oče.
Danes bo prišel tisti, ki dela knjige in mislim, da se bo zmočil, če ne bo imel pilota kot je moj.
Oče mi je rekel, da je moj pilot iz rumene plastike. In pripovedoval mi je o mnogih
stvari, ki so rumene barve. Banane so rumene barve. Zrele limone so rumene barve. Obstajajo rumene slive. Streha taksijev je rumena (...).

v
Vsi so utihnili. Zdi se, da je prišel človek, ki izdeluje knjige. Povedal nam je svoje ime in začel govoriti, ko je bil otrok. Zdi se, da je tudi oče izdeloval knjige.
Zdaj začne pripovedovati, kako vidi stvari. Kako jih pogledate in jih nato narišete? Pogovorite se o barvah, ki jih imajo stvari po dežju. Že se mi je zdelo, da se mora kaj takega zgoditi po dežju. Ker je vse sveže oprano. To je logično!
Zdaj govorite o barvi, ki jo imajo stvari, ko zarjavijo. Očeta bom vprašal, zakaj stvari rjavijo.
Zdaj pravi, da nam bo prebral nekaj zgodb. Toda kaj so zgodbe, ki jih ni napisal. Pravi, da nam bo bral zgodbe, ki so mu bile zelo všeč (...).

7
Zdaj je končal z branjem zgodb in nam pove, da nas bo narisal na tablo, da bomo videli, kako riše. (Mislim, da je bil pravi čas, da pokaže, kaj počne.) In pravi, naj začnemo risati sami, medtem ko on riše. No, zdi se, da so fantje prinesli vse za risanje. Na to so nas že opozorili, zato sem tudi jaz prinesel svojega.

viii
(...) Človek, ki izdeluje knjige, nam je rekel, da lahko narišemo, kar hočemo, in da ni nujno, da je to iz zgodb, ki jih je prebral. Da počnemo karkoli, kar nam je všeč.
Bom pa iz gline modelirala like iz zgodbe o pošastih, ki hodijo v šolo, ki nam jo je bral. Ker me je nasmejalo.
(...) Potem začnem izdelovati mamico in je spet enostavno, ker nima oblačil ali ogrinjala. Potem naredim Drakulo, vendar ne najdem zob. Ne spomnim se, ali sem se že ali ne. In na koncu se vrnem k Frankensteinu. Glavo sem že naredil z vijaki v ušesih. Dvignil sem mu noge in ga položil k mamici in Drakuli, ki prav tako ležita. Zdaj ji gnetem ročice. Enega sem že dal nanj in bil je popoln. Končno sem z drugo rokico. Za kredo ni hrupa. Stavnica je nehala risati na tablo in pravi, da bo prišel pogledat, kaj smo naredili.

IX
Zdi se, da pride neposredno na našo mizo. Napreduje v klepetu z drugim gospodom, ki ga pripelje sem. Drugi gospod mu reče: "Poglej, kaj je naredila ta slepa punčka glede na to, o čemer si govoril in prebral."
(Sem slepi.) Ampak ne maram, da me tako imenujejo. Če me imenujejo slepega, je v redu. Moj oče pravi, da moraš stvari imenovati po imenu in to je to.
Zdi se, da je človek, ki ustvarja knjige, brez besed. Potem pa slišim, da mu drugi moški reče: »Mimogrede, nismo ti povedali, da so med otroki slepi.
Ker če ne, ne bi govoril o tem, o čemer si govoril, ali narisal tega, kar si narisal. In začne razlagati, da gre za pilotni načrt (kot moj rumeni pilot?), tako da tisti, ki
slepi smo bodimo bolj skupaj z otroki, ki niso.
Čokolada za novice. Oče mi je vse razložil.
A tisti, ki izdeluje knjige, ga ne posluša več in me sprašuje, kako mi je ime.
–Ximena – rečem in dodam –Ximena z »X«.
In potem se mi tisti, ki dela knjige, začne o vsem pogovarjati z "x", jaz pa prasnem v smeh in tudi on in tudi njo učim.
Potem gospodar knjig začne gledati mamico in Drakulo in mi reče, da ju ima rad, jaz pa se bolj smejim.
In mi pove, da se mu Frankenstein, ki sem ga naredil, zdi neverjeten. In zmajem z glavo v drugo smer, ker me je kar malo sram. In mi pravi, da je sam, ker je debelušen, enak mojemu Frankensteinu.
In razmišljam o sreči človeka, ki ustvarja knjige. S tistimi vijaki v glavi in ​​jedel vse "s" se je še lahko naučil izdelovati knjige (...).

Lahko vam služi: