Opredelitev "kritike sodbe" (1790)

lilen gomez | februarja 2022
Profesor filozofije

Sodba kot srednji rok

Sodba po vrstnem redu sposobnosti znanja tvori srednji izraz med razumevanjem (ki ima svojo sfero v sposobnosti znanja, kolikor vsebuje a priori konstitutivna načela znanja) in razum (ki ne vsebuje a priori konstitutivnih načel, razen v zvezi s fakulteto za želeti). Če bi Kritika čistega razuma raziskovala a priori pogoje znanja in Kritika praktičnega razuma, obnašanjemoralnoZdaj pa je problem, ki ga skuša rešiti Kritika sodbe, ali ima tudi sama a priori načela.

Sodba, če pomislite analogijo z razumom in razumevanjem mora vase zapreti tudi a priori načela. Vendar pa njegovo značilno načelo ne sme izhajati iz apriornih pojmov, saj pojmi pripadajo razumevanju in sodba zadeva le njihove aplikacijo.

Načelo uporabe sodbe povzroča zmedo (predvsem pri estetskih sodbah), saj ne gre za uporabo konceptov (kot se je zgodilo v sodbe, raziskane v Kritiki čistega razuma, ki je proizvedla znanje), ampak iskati pravilo, ki ni dano, ki ni povsem objektivno, vendar je mogoče subjektivno. To na koncu pomeni, da bo šlo za iskanje posredništva med razumevanjem, v kognitivna sposobnost in razum kot pragmatična sposobnost, vendar takšno posredovanje ne more prevzeti značaj kognitivni ali teoretično, vendar bo povezano s čistim občutkom.

Vrste sodbe: odločilna in refleksivna

Ko govorimo o zmožnosti presoje, mislimo na sposobnost podrejanja posameznega pod univerzalno. Kant že od začetka vzpostavlja splošno razlikovanje med določevalnimi sodbami (tistimi, v katerih sta dana partikularno in univerzalno, tako da sodba subsumira partikularno pod dano univerzalno) in refleksivne sodbe (v katerih je dano samo posebno in mora sposobnost presoje poiskati univerzalno z refleksija). Tukaj refleksija pomeni postaviti določene predstave v razmerje do naših fakultet.

Reflektivna sodba odseva že določene predmete, da najde soglasje med njimi in subjekt, na način, da obstaja harmonija med stvarmi in nami kot subjekti vedeti. Ta harmonija je povezana s predpostavko, da predpostavljamo namen narave v njenih številnih posebnih primerih, zato vedno iščemo enota pod katero je podrejeno vse posebno, kot da obstaja teleologija, ki ureja svet. Namen v urejanju narave ga torej najdemo na dva načina, v dveh sferah presoje: estetskem in teleološkem.

Estetska in teleološka sodba

Estetska sodba se deli na dve vrsti: sodba lepega in sodba vzvišenega. Ko rečemo, da je nekaj "lepo", domnevamo, da je to objektivna lastnost stvari. Vendar Kant poudarja, da je presoja lepote odvisna od odnosa med subjektom in objektom, posredovanega z občutkom ugodja.

Enako se zgodi s sodbo o sublimnem: vzvišenost ni bistvena lastnost obravnavanega predmeta, ampak temelji na načinu, kako je subjekt povezan z objektom. V obeh primerih se soočamo z refleksivnimi sodbami, ki jih razlikujejo po sposobnostih, ki posegajo v posameznem primeru. V sodbo o vzvišenem posega razum, medtem ko se v sodbo o lepem to ne zgodi.

Po drugi strani se teleološka sodba razlikuje od estetske sodbe, ker v slednji ni očitnega konca; Po drugi strani pa se človek v teleološki presoji smatra za končni konec narave in na ta način gradi most med čutnim svetom in svetom realnosti. moralo.

Bibliografske reference

Giovanni Reale in Dario Antiseri (1992) Zgodovina misel filozofsko in znanstveno. II. od

humanizem do Kanta. (Il pensiero occidentale dalle origini ad oggi. Zvezek II. Editrice La Scuola, Brescia, peta izd. 1985), prev. avtorja Juan Andres Iglesias, Barcelona.

Kant, Immanuel (1984) Kritika sodbe, prev. Manuel Garcia Morente, Madrid, Espasa Calpe.