Primer glasbene polifonije

Beseda polifonija izvira iz grških besed "Policisti," veliko in od "phonos, " zvoki ali melodija, kar pomeni izraz, s katerim se kaže sotočje več samostojnih zvokov ali glasov, ki so konjugirani v harmonično celoto.

The večglasje muzikal, je izraz, s katerim se manifestira sotočje več samostojnih zvokov ali glasov, ki lahko imajo rahlo zaostajanje glede na druge ali nosijo drugačno melodijo, vendar skupaj ustvarjajo celoto harmonično.

Menijo, da so polifonični zvoki, ki so jih oddajali prvi hominidi, izvor polifonije v smislu "glasov", ki so se razvili skozi evolucijo. človek, najprej s pogostimi opozorilnimi "vpiki" med hominidskimi skupnostmi pred nevarnostmi, nato pa se je razvijal, dokler se ni začel konstituirati v napevih tradicionalne tradicije različnih ljudstev (kot so ljudstva podsaharske Afrike, ljudstva Evrope in Oceanije, ki danes nadaljujejo z večglasnimi glasbenimi tradicijami), tip polifonije imenujemo tradicionalna polifonija, ki jo razlikuje od "akademske" polifonije, ki je polifonija, ki jo kot tako razumemo v glasbi, ki izhaja iz polifonije, ki se je začela ponovno pojavljati v srednjem veku in se je uveljavila znotraj glasbenih kanonov, v času renesanse, da je imela prednost pred monodično glasbo, ki je prevladovala v srednjem veku, (kot v trubadurskih napevih ali gregorijanskih napevih), ki so primer monodične glasbe, ki je prevladovala pred ponovnim vzponom polifonije, ki ji je trenutno imenovan kot

glasbena polifonija, akademsko večglasje ali preprosto kot večglasje.

Po padcu Bizantinskega cesarstva in posledični migraciji grških mislecev na Zahod, skupaj s prepisovanjem in prepisovanjem klasičnih rokopisov predvsem Grki iz arabskih prevodov, ki so kasneje prešli v Španijo in skozi Španijo v preostalo Evropo, se je v Evropi pojavilo gibanje širili predvsem katoliški menihi, ki so prepisovali starodavna besedila in jih prevajali v jezike držav, v katerih so naseljen, širil grško filozofijo na celini in vplival na različna področja, kot so znanost, medicina, arhitektura, kiparstvo, slikanje in glasba.

Te kulturne spremembe so povzročile širjenje novih idej, med katerimi so bili tudi novi vidiki polifonične, ki so bile v nasprotju z monodično glasbo, ki je prevladovala v srednjem veku in utrdila glasbeno polifonijo v glasba.

Primer glasbene polifonije:

Polifonija Proti točki (Pachelbelski kanon)

Polifonija Puščanje (Toccata in fuga Johann Sebastian Bach)

Mala hebrejska glasba