Koncept v definiciji ABC

Morda eden najbolj podcenjenih umetniških slogov, manirizem, se je zgodil v zahodni Evropi v drugi polovici 16. stoletja, ko so glavni elementi Renesansa začeli so zahajati v krizo. Čeprav je še vedno ohranil številne najpomembnejše značilnosti umetnost Renesansa, manierizem je pomenil postopno opustitev delež od številke, od perspektiva prostorskih, uporaba jasnih in definiranih črt ter izmerjeni in sladki izrazi renesančnih likov. Za številne strokovnjake je manirizem obdobje prehoda med renesančno umetnostjo in baročno umetnostjo naslednjih stoletij.

Ime manirizma je povezano z mislijo, da so slikarji tega obdobja počasi začeli slikati "na svoj način", upoštevajoč splošna pravila slika ampak razlago njihovih skic in tega, kar so opazovali iz resničnosti, na edinstven in oseben način. V mnogih primerih je bil izraz manirizem uporabljen z določenim slabšalnim tonom, saj se je štelo, da so slikarji tega sloga Niso predstavljali resničnosti, kot bi jo morali predstavljati, so pa naredili netočne kopije avtorjev Renesansa.

Manirizem je nedvomno slog umetniški sam po sebi in ga kot takega ne bi smeli primerjati z drugimi, saj so mnogi njegovi značilni elementi imeli razlog, da so. Kot pri vseh umetniških slogih je tudi manirizem predstavljal krizno obdobje ne samo umetniškega, temveč tudi družbenega in političnega, v katerem je neurejenost, brezizhodnost, dvom o renesančnih vrednotah in različni konflikti so prispevali k ustvarjanju spremenjene predstavitve stvarnosti.

Za manirizem ni bilo več pomembno, da opaženo opazujemo na resničen in ustrezen način. V tem smislu bi se ta umetniški slog zatekel k uporabi neprimernih ali čudnih barv (zlasti zelene in rumenkaste za kožo ali zelo poudarjeno v celotnem delu), do neurejenih razsežnosti, zaradi katerih so bili ljudje neuravnoteženo visoki in suhi, do izrazov in do določenih nasilje na tematsko del.

Nekateri najbolj priznani manieristični slikarji in umetniki so bili El Greco, Tintoretto, Arcimboldo, Vasari, Fiorentino in nekatera zadnja dela Michelangela, v katerih so začeli biti značilni elementi renesančne umetnosti zapuščen.