Opredelitev osmanskega cesarstva

Turčija je država, ki združuje evropsko in azijsko celino, trenutno pa je ozemlju Evropske unije. Od začetka 14. stoletja do leta 1923 je to narod Bilo je središče cesarstva, ki je temeljilo na širitvi in ​​osvajanju, v zgodovino pa se je zapisalo kot Otomansko cesarstvo.

Izvor in ozemeljska širitev

Osmanski Turki so začeli osvajati Bizantinsko cesarstvo in so dve stoletji zasedli ozemlja Anatolije, Grčije, Albanije, Sirije, Egipta in vzhodnega Sredozemlja. Leta 1453 so osvojili Konstantinopel, glavno mesto vzhodnega rimskega cesarstva.

Med vlada Sulejmana Veličastnega v sedemnajstem stoletju je cesarstvo doseglo svojo višino s priključitvijo Madžarske in ozemelj v Severna Afrika, čeprav so osmansko vojsko leta 1571 v bitki pri Lepantu premagali španski, beneški in španski Genoveški. Po neuspešnih poskusih zasedbe Dunaja v 17. stoletju je začelo cesarstvo počasi propadati (dunajsko mesto je branila krščanska vojska, integrirana v Sveto ligo, ki je bila ustvarjena za obrambo krščanske Evrope pred grožnja Musliman iz osmanskih Turkov).

Sultani, janičarji in odaliski

Glavni cilj osmanske države je bil pridobiti sredstva za vojno in zasedbo novih ozemelj.

Največ oblasti imperija je bil sultan in veliki vladni oddelki so bili pod nadzorom velikih vezirjev. The uprave in izobraževanje vodili so jih muslimanski uradniki. Za zaščito sultanov je bilo ustanovljeno vojaško telo, janičarska pehota (janičarski vojaki dosegel veliko moč, ki je grozila sultanom, zato jim je sultan Mahmut ukazal raztapljanje).

V sultanovi palači je bil ogromen ženski harem, odaliske. Za organizacijo harema je bila zadolžena sultanova mati in njegove različne žene. Odaliske so bile služabnike, s svojimi čutnimi plesi so popestrile družabno življenje palače, najlepši pa kandidati za spolno zadovoljstvo sultana.

Na svojih širokih teritorialnih področjih prebivalstva bilo je zelo heterogeno. V evropskih provincah so bili pravoslavni kristjani, muslimani v Makedoniji, Bolgariji in Albaniji ter krščanske manjšine v Egiptu in Siriji.

Padec cesarstva

V devetnajstem stoletju so avtonomne province cesarstva postajale neodvisne (Grčija leta 1829 in Srbija leta 1830). Velika Britanija je zasedla svoja ozemlja v Egiptu, Francija pa je priključila Alžirijo in Tunizijo. Evropske sile so na Osmansko cesarstvo gledale kot na oviro za njihove geopolitične interese, balkanske države pa so na Osmanlije gledale kot na sila tlačitelj.

Po prvi svetovni vojni so Osmani izgubili arabska ozemlja in Anatolija je bila razdeljena. Ti porazi so povzročili globoke socialne nemire, ki so sčasoma privedli do razglasitve novega naroda leta 1923. Z razglasitvijo Republike Turčije se je Osmansko cesarstvo končalo.

Fotografije: Fotolia - YuI / Peter Hermes Furian